Kako preprečiti izgorelost zaradi dela?

Izgorelost je skupno ime za vse pogostejši nabor simptomov, ki bi jim lahko danes skorajda rekli "obolenje ljudi". Pri nastanku izgorelosti igrajo pomembno vlogo zunanji in notranji dejavniki, izgorelost zaradi dela pa v bistvu povzroča trajno stresno stanje. Če smo pod stalnim pritiskom, da moramo od sebe prav vedno dati najboljše, če so pričakovanja nejasna ali pretirana, če imamo preveč dela, prekratke roke ali monotono delo, če nam primanjkuje motivacije, če ne dobivamo ustreznih povratnih informacij ali priznanj za svoje delo in če je vzdušje na delovnem mestu neprimerno, bo do izgorelosti prišlo pogosteje.

Kako nastane izgorelost?

Izgorelost je dolgoročen proces, ki je običajno razdeljen na 5 stopenj:

1. Stopnja idealizma: Na tej stopnji je oseba izjemno motivirana in navdušena nad svojim delom ter zato od sebe daje le najboljše.Ta stopnja je običajno značilna za začetek nove zaposlitve. Prekomerna motivacija in potreba po izpolnjevanju prav vseh zahtev se sčasoma naravno zmanjšata.
2. Stopnja realizma: najboljše miselno stanje na delovnem mestu. Počutimo se dobro, s svojimi sodelavci smo razvili dobre odnose, opravljamo svoje naloge ter potrebi prevzemamo tudi nove.Smo motivirani, proaktivni in odprti.
3. Faza stagnacije ali razočaranja: na tej točki se ne želimo več učiti novih stvari, pač pa zagotavljamo le minimalni trud, ki se pričakuje od nas. Stagnira tudi naš odnos s sodelavci, saj si ne želimo več sodelovati v skupnih projektih ali dejavnostih.
4. Stopnja frustracije: na tej točki vse pogosteje vidimo le negativne plati svojega delovnega mesta, zato je prav vsak dan agonija. Ker v tej fazi opazimo zmanjšanje uspešnosti in tudi slabše rezultate, pride do frustracije, zato se zakopljemo v delo, vse ostalo pa potisnemo v ozadje.
5. Stopnja apatije: zadnja stopnja izgorelosti, za katero je značilna popolna nezainteresiranost. Na tej točki nismo izgubili le zanimanja za vse, kar je povezano z delom, temveč ne verjamemo več, da lahko to izgubo zanimanja spremenimo na kakršen koli način. Nimamo več ciljev, izogibamo se sodelovanju s sodelavci in njihovi pomoči, zviška pa gledamo tudi na vodstvene delavce v podjetju.

Stopnja realizma je najprijetnejša za delodajalce, pa tudi za zaposlene. Glavni cilj je, da se miselnost čim dlje ohrani na tej stopnji. Zaposlenemu pri ohranjanju optimalnega stanja pomagajo priznanja (tako finančna kot tudi moralna), ustrezna motivacija, možnost poklicnega napredovanja ter možnost pridobivanja novega znanja.

Kakšni so simptomi izgorelosti?

Ker se sindrom izgorelosti razvija počasi in do njega ne pride kar čez noč, se pogosto sploh ne zavedamo, da se soočamo z izgorelostjo. Simptomi bodo sprva blažji, nato pa se bodo sčasoma poslabšali in postali trajni. Najpogostejši simptomi so nespečnost, izčrpanost, napetost, pomanjkanje motivacije, osamitev, zmanjšana učinkovitost, zmanjšana zmogljivost (kljub trdemu delu), pritisk, da moramo od sebe stalno dajati le najboljše, pomanjkanje samozavesti, bolezni, težave s prehranjevanjem in spanjem ali motnje v običajni vsakodnevni rutini.

Izgorelost je težje pozdraviti kot pa se ji je izogniti, vendar za preprečevanje izgorelosti ni odgovoren samo zaposleni ali samo delodajalec, saj si morata za to prizadevati oba.

Kako lahko zaposleni preprečijo izgorelost?

• Pomembno je, da se zavedate sami sebe in svojih sposobnosti. Če si postavimo realistične, dosegljive cilje, jih bomo neprestano uresničevali, kar nam bo pomagalo ohraniti motivacijo.
• Poiskati moramo dejavnosti, s katerimi si bomo lahko napolnili baterije, npr. branje, telesna vadba itd. Pomembno je, da je počitek resnično sprostitev, da ne razmišljamo ves čas samo o delu.
• Bodite pozorni na ustrezno količino kakovostnega spanca, zdravo prehrano in redno telesno vadbo!
• Posvetite se tudi svojim osebnim odnosom – preživite čas z družino in prijatelji!
• Poleg tega tudi pri delu potrebujete malce sprostitve – če s sodelavci skupaj popijete skodelico kave ali čaja, vas bo tudi to napolnilo z energijo.

Kaj lahko storimo, če opazimo znake izgorelosti?

• V fazi stagnacije ali razočaranja je pomembno, da zaposleni spozna samega sebe in se nauči dobro obvladati stres. V tej fazi lahko pomaga že dovolj počitka, sproščanje in ohranjanje zdravega življenjskega sloga.
• V fazi frustracije in apatije bo morda koristno, če odpravimo preobremenjenost in izberemo popolnoma novo, zanimivejšo nalogo.

V teh dveh fazah je že smiselno zaprositi za zunanjo pomoč, npr. za pomoč ustrezno usposobljenega strokovnjaka, ne glede na to, ali se odločite za trenerja, psihologa, v resnejših primerih pa morda celo za psihiatra. Zunanji strokovnjak vam bo pomagal odkriti vzrok za vaše težave in ponovno vzpostaviti ravnovesje na delovnem mestu ter morda tudi v zasebnem življenju, pomagal pa vam bo tudi pri ustrezni komunikaciji. Z njegovo pomočjo lahko dolgoročno poskrbite za splošno motiviranost, ki jo nato tudi ohranite in se s tem izognete ponovni izgorelosti.